Naša hiška

Kot vidite, se blog še ni končal! Kot sem rekel v zadnjem sestavku, da ga bom nadaljeval ne glede na to ali bomo kupili to hiško ali ne, je tukaj nadaljevanje. Hiške seveda še nismo kupili, je pa zadeva stekla na konkretni ravni.

Naj začnem tam, kjer sem končal. Cel vikend sem čakal, da me prodajalec pokliče in mi pove, ali se je odločil in pristal na moj nov predlog. Klical me je šele v ponedeljek. Saj konec koncev bi bilo čisto vseeno, tudi če bi me klical med vikendom, saj itak ne bi mogel storiti nič, ampak živčki so bili pa vseeno napeti. Tako pa sem takoj klical na banko in razložil zadevo. Gospa je bila zelo prijazna in me povabila naj zopet pridem k njim. Ker pa nisem mogel iti, sem jo prosil, če ji lahko vse razložim in opišem v emailu. Strinjala se je in sestavil sem en zelo dolg mail in ji ga poslal. Na odgovor sem čakal dolgih 5 ur. Ko pa me je poklicala in mi razložila kaj in kako je na stvari, mi je polepšala dan. Povdarila je sicer, da ne more obljubiti nič konkretnega in točnega, je pa zadeva izvedljiva. To pa je za nas edina pomembna stvar. Naštela mi je tudi katere vse papirje moram zbrati in se z njimi zopet oglasiti pri njej.

Ker pa bo kredit hipotekarni, je potrebno poklicati cenilca, ki bo ocenil realno vrednost stanovanja. Hišo ni potrebno ceniti, ker bo cena le te napisana v kupoproadajni pogodbi. Tako mi je vsaj razložila. Ker se mi je cena cenilca zdela zelo visoka (200€), sem se spomnil, da mi je bratranec omeni, da pozna enega cenilca. Rekel je, da če bo ta, da mu lahko omeni, da ne bo preveč oklestil vrednosti, in da mi mogoče lahko malo zniža višino njegovega honorarja. In res so mi na banki dali številko točno tega, ki ga on pozna. Obljubil mi je, da ga bo poklical in mi potem razložil kako in kaj naj naredim.  O tem več drugič.

Ker v bistvu tokrat nimam pisati o ničemer konkretnejšem, bo zato ta sestavek malo krajši kot ponavadi.

Pripišem pa naj le še to, da sem se kar malo oddahnil, ko sem izvedel, da se bo zadeva verjetno le izpeljala  do konca. Povsem pa se bomo vsi oddahnili šele ko bomo dobil ključe in bomo lahko resnično rekli: “To je naša hiška.”

Vikend je minil brez aktivnosti, kar se tiče hiše. Vsaj konkretnih. Misli pa so stalno begale tja in tudi pogovoru o njej je bilo namenjenega veliko časa. Še najkonkretnejša aktivnost naj bi bila fotografiranje, da izpolnim obljubo, ki sem jo dal konec tedna. A žal bo treba s tem še malo počakati. Nekako bi rad počakal, da bo stvar pristala na papirju.

Celo noč na ponedeljek nisem spal skoraj nič. Stalno sem razmišljal le o tem, kako bom uredil zadeve glede kradita na banki. Neprestano sem računal različne variante, da bi dobila čim več kredita pod čim bolj ugodnimi pogoji. Pa tudi ko sem na to poskušal malo pozabiti, sem bil že pri obnovi in potem zopet pri tem, kako nam bo lepo. Skratka zaspal sem šele kakšno urico pred tem, ko sem moral že vstati. Kot da to ni bilo dovolj, sem bil povrh vsega nervozen še celo dopoldne in komaj čakal, da se končno odpravim v Novo mesto. Komaj sem čakal da bom vedel malo konkretnejše številke in se pripravil na sestavitev kupoprodajne pogodbe in s tem začel postopek prodaje.

V Novo mesto sem šel poln optimizma. Takoj našel banko, parkiral in se odpravil do gospe, s katero sva bila dogovorjena. Moram reči, da je bila zelo prijazna in ustrežljiva. Po nekaj minutah pogovora, pa mi je moje načrte sesula v prah. Za hipoteko, ki sem jo mislil dati na novo hišo,  je rekla, da je to nemogoče, če le ta ni poplačana do konca. Spomnite se verejtno, da sem pisal o tem, da bi del kupnine poplačal v treh obrokih. Kar sedel sem tam in študiral, kaj naj naredim. Zahvalil sem se ji za njen čas in trud ter se odpravil ven. Najraje bi se zjokal, tako mi je bilo hudo. Saj je vse, na kar sem računal propadlo v nekaj minutah. Očitno bom moral najprej prodati stanovanje, če bom hotel karkoli balinat okoli hiše. Ampak prodajalec me po vsej verjentnosti ne bo čakal dva ali tri mesece. Nikakor se nisem mogel umiriti, še manj pa predati. Vso pot do doma sem študiral, ali je kje kakšna pot, da bi vseeno lahko prišel do željenega kredita, pa čeprav vem, da so krediti v tem času slabi.

Zopet sem se obrnil na prijatelja odvetnika in ga malo povprašal o tem in onem. Našla sva eno “rešitev”, ki pa je možna samo, če se bo prodajalec z njo strinjal. O podrobnostih raje ne bi govoril. Mogoče kdaj kasneje. Je pa res, da prodajalec ne bi bil popolnoma nič na slabšem, če sprejme to ali pa tisto prejšnjo ponudbo. Tako da sem računal, da se bo strinjal. Samo kako mu zopet predstaviti neko novo varianto. Saj bo še mislil, da ga hočem prinesti okoli. Upam da ne. Torej kako mu povedati. Zvečer sem bil tako utrujen, da sem zaspal zelo hitro, pa čeprav so me spet preganjale misli na težave, na katere sem naletel.

Celo dopoldne se nisem in nisem mogel pripraviti na klic. Ko pa sem zavrtel številko, ni bilo več poti nazaj. Razložim mu zadevo in mu tudi povem, da si hiše zelo želiva in da mi je zadnja misel, da bi ga prinesel okoli. Vedel sem, da ne bo takoj odgovoril, zato mu predlagam, da naj premisli in mi sporoči. Povdarim tudi, da če se s tem ne strinja, naj začne iskati drugega kupca, ker jaz ne morem drugače zbrati denarja. Rekel je, da me bo poklical.

V trenutku sem se torej odločil, da v primeru negativnega odgovora ostanemo v stanovanju. Moram priznati, da mi ne bi bilo lahko, ker bi moral ostati, mi je bilo pa lažje, ker vem, da sem naredil vse, kar je bilo v mojih močeh, da pridemo do hiše. Če pač propade, propade. Ne bo niti prva niti zadnja kupčija, ki je padla v vodo. Danes bom torej zapal mirno, ne glede na vse. Jutri pa bom v vsakem primeru nestrpno čakal klic.

Potrudil se bom, da se moj blog ne bo končal tukaj pa četudi ne bomo kupili te hiške. Boste pač prisotni pri iskanju nove in pri problemih, ki bodo pri tem nastajali.

Zadeva postaja konkretnejša iz dneva v dan. Glava je vedno bolj polna in vedno več je skrbi. Ampak če se bom že zdaj pritoževal, je bolje da takoj neham. Ni tako hudo, kot se bo mogoče zdelo iz naslednjih stavkov. Najbolj me je žrlo to, da ni še nič podpisanega in da če hoče, lahko lastnik hiše še vedno vse skupaj proda drugemu. Vendar jaz mu zaupam na besedo, tako kot bo šel on meni na roko pri plačilu same hiše in mi bo zaupal na besedo. Torej glede tega sem lahko miren. In tudi sem.

Slab spanec pa imam zaradi ene druge stvari. Kako do toliko denarja? Le kdo bi si mislil, da bom imel tukaj problem. Šala! Vedno se vse začne in konča pri denarju. Sploh ni problem v kreditni sposobnosti, pač pa je problem kdo bo dal tako visok znesek kredita. Hipoteka na hišo je premalo, saj ne morem dobiti kredita v polni vrednosti hiše, pač pa le sorazmerni delaž okrog 60%. Kar pa je definitvino premalo.

Še sreča, da poznam veliko ljudi in da se imam na koga obrniti, ko potrebujem pomoč. Tokrat sem se obrnil kar na bratranca, ki je še ne dolgo nazaj delal pri eni banki in je s temi stvarmi na tekočem. Kar dolgo sva se pogovarjala po telefonu in izvedel kar nekaj koristnih informacij in različnih opcij, ki pridejo v poštev. Obljubil mi je tudi, da se bo dogovoril pri eni od njegovih bivših sodelavk, da mi bo ona pomagala pri stvari. Vse skupaj mi je vzelo “le” eno neprespano noč. Kalkuliral sem in kalkuliral tako dolgo, da sem prišel do zaključka, da se stvar lahko izteče veliko lepše kot sem si mislil na začetku. Vendar bom o konkretnejših idejah zaenkrat raje tiho, da ne bom potem preveč razočaran, če mi to ne bo uspelo. Ampak ideja je perfektna.

Tukaj pa se začne druga težava. Kako prodati stanovanje? Saj v bistvu ga ni težko prodati. Samo nizko ceno postaviš in takoj bo prodano. Ampak za naše stanovanje pa sem se zaklel, da ga ne bom dal pod ceno. Preveč časa, truda in denarja je vloženo vanj, da bi se nekdo poceni dokopal do njega. Vse pohištvo je narejeno po meri in v stanovanju bo ostalo v bistvu vse. Kdor ga bo kupil, bo le prinesel svoje stvari, jih zložil v omaro in lahko še isti dan prespal. Tako da mislim, da je vsekakor vreden svoje cene. Kako pa bo, bomo pa seveda videli. Prodaje sem se lotil kar sam. Kako dolgo, če sploh bom prodajal sam, je pa drugo vprašanje. Sestavil sem oglas, ki ga bom objavil tudi tukaj, da ostane v arhivu, če bom kdaj kasneje to bral, da se bom spomnil kaj in kako sem prodajal.

OGLAS: Prodam enosobno stanovanje v izmeri 43m2 v Kidričevi ulici v Kočevju. Popolnoma je prenovljeno leta 2004 (kopalnica, okna, vhodna vrata, radiatorji, vse talne površine s tlaki). Stanovanje ima centralno ogrevanje in je klimatizirano. Prodaja se  z vso opremo, ki je prav tako nova, pohištvo pa je narejno po meri. V dnevni sobi je postelja v omari, tako da je prostor lahko spalnica ali dnevna soba. Stanovanje ima tudi lasten parkirni prostor in klet. Od priključkov ima internet, telefon, televizijo in domofon. Vpisano je v zemljiško knjigo. Blok ima dvigalo in je zelo urejen.

Cena: 81.000€

Po današnjem dnevu bom zagotovo mirneje spal. Če ne drugega, je jutri petek.

P.S.: Glede slike hiše obljubim, da se bom potrudil, da jo čez vikend dobim in jo objavim.

S prodajalcem sem se dogovoril v ponedeljek 29.09.2008, da bi mu razložil na kakšen način bi mu jaz rad poplačal hišo. Predlagal sem mu, da mu takoj plačam 90.000€, ostalo pa bi razdelila na 3 enake obroke, ki bi mu jih plačal v naslednjem letu in pol. Kar malo ga je presenetil ta moj predlog in videl sem, da ni bil ravno najbolj zadovoljen. Ampak ker se poznava in je videl, da imam res namen kupiti to hišo, je rekel, da se sicer strinja in je načeloma za to. Vendar je v isti sapi dodal, da me pokliče naslednji dan da malo premisli, preračuna in stvar prespi. Jaz sem bil z izpogajanim izhodiščem kar zadovoljen in sem šel dobre volje domov povedati Nataliji kako in kaj. Tudi ona je bila prepričana, da je stvar v bistvu že zaključena kar se tiče dogovarjanja in je treba stvar le še speljati.

Oba sva bila kar dobre volje. Zvečer pa sva zopet pregledovala “načrt”, ki sva si ga zrisala in malo kalkulirala koliko bi potrebovala za obnovo. Ker se s tem ne ukvarja nihče od naju, je bilo to kalkuliranje bolj ali manj ugibanje. Potem pa sem malo brskal po internetu in našel na forumih kar nekaj cen za določena dela, ki se bodo opravljala pri nas. Moram reči, da sva kar dobro skalkulirala zadeve, čeprav vem, da se hitro nabere kar nekaj nepredvidenih stroškov. Ampak pustimo to raje pri miru. Oba sva dobre volje zaspala in se prepustila dobremu spancu, saj naju je Živa po dveh neprespanih nočeh tokrat pustila spati celo noč.

Na klic sem čakal celo dopoldne v strahu, da se mi bo izpraznila baterija na mobitelu. Že zjutraj je bila bolj kot ne prazna, vendar sem pozabil vzeti s seboj v službo polnilec. Tako sem stalno gledal ali bo klic ali ne in koliko je še baterije. Ob 13:50 pa končno le klic. Kar sredi pedagoške konference letim iz učilnice ves v pričakovanju kako se je odločil. Javim se in čakam kaj bo rekel. Imel sem občutek, da se pogovarjava že celo minuto in da ni povedal še nič konkretnega. Vendar je bil v bistvu zelo kratek in jedernat. Odločil se je, da pristane na takšne pogoje, kot sva se dogovorila in da lahko začnemo postopek prodaje. Dogovorila sva se, da se slišiva čez kakšen dan ali dva, da dorečemo vse stvari bolj konkretno v številkah. Zelo dobre volje sem se vrnil v učilnico in z lahkoto zdržal še tistih 20 minu, ki jih je ostalo do konca konference. Vmes pa sem Natalijai poslal le kratek SMS z vsebino: Pristal je. AKCIJA!!!

Takoj po tem klicu sem spoznal, da trenutno ne bo moj največji problem hiša in obnova le te, pač pa stanovanje in kredit. Enaga se je treba rešiti, drugega pa dobiti. Zagotovo pa bo večji problem prodaja stanovanja kot pa podpis kredita. Čeprav ne eno ne drugo ne bo ravno rešeno v enem dnevu. Veliko bo tekanja, vendar ker nama je cilj jasen, sem prepričan, da nama ne bo težko.

Veliko sem razmišljal tudi o tem, kako naj prodajam stanovanje. Ali naj se zadeve lotim sam, ali naj vse skupaj prepustim nepremičninskemu posredniku. Prijatelj odvetnik, mi je svetoval, da je bolje, da vse skupaj uredim sam, ker tako izgubim najmanj denarja in časa za dogovarjanje o ogledih. Rekel pa je, da ne bi bilo nič narobe pri proviziji nepremičninskega posrednika, če bi oni za ta denar kaj naredili. Tako pa le obesijo oglas na svojo spletno stran, ga objavijo v lokalnem časopisu in čakajo, da jih kdo pokliče, da ga odpeljejo na ogled. Na koncu pa le še uredijo papirje, ki jih lahko urediš tudi sam. Sreča pa je to, da mi bo pri sestavi pogodbe pomagal prijatel, ki sem ga omenil že v začetku tega odstavka. Kako pa sedaj sestaviti oglas, da si ga bo potencialni kupec resnično zaželel. Kako bo vse skupaj izgledalo še ne vem, idej pa je polno.

Zdaj pa bom končal ker se moram lotiti sestavljanja oglasa in poiskati internetne strani, kamor bom obesil ta oglas.

P.S.: Upam, da bom v naslednjem sestavku lahko že objavil prvo fotografijo NAŠE HIŠE!

Kako naj začnem? Z ženo Natalijo si že dolgo želiva hiške. To si v bistvu želiva odkar sva se preselila v popolnoma prenovljeno enosobno stanovanje. Saj je lepo in prijetno, pa še mir imava pred starši, s katerimi se dobro razumemo, da ne bo pomote. Ampak svoj mir je pa le svoj mir. Ko pa sva dobila hčerko, je vse skupaj postajalo manjše in manjše. Tako da je iskanje rešitve za ta problem postal kar stalnica v naših debatah.

Najprej sva iskala parcelo, da bi začela zidati, pa sva v celem Kočevju imela na razpolago le še tri (3) parcele, ki jih je prodajala občina. Cena 55.000€!!! To pa je bilo bistveno preveč za to kar sva si midva zamislila. Potem se je vsa stvar prevesila v to, da bova raje poiskala kakšno starejšo hišo in jo obnovila. S tem sicer ne bi privarčevala veliko denarja, bi pa ogromno časa, ki je bil nama najpomembnejši, saj sva si oba, čim prej, želela še enega otroka. To pa je bilo v takšnem stanovanju zelo težko, če ne celo nemogoče. Iskala sva kar nekaj časa. Recimo da tam nekje 6 mesecev, vendar zelo aktivno zadnja dva meseca.

Pri tem nama je pomagalo zelo veliko ljudi, saj sem vsakemu, ko je debata nanesla na to, povedal, da kupujeva hišo in da ni nič pametnega na vidiku. Vsake toliko časa so nas poklicali kakšni znanci in nam omenili, da se prodaja ta ali ona hiša. Seveda sva z veseljem sprejemala takšne informacije in jih tudi preverjala. Kar naenkrat je bilo naprodaj kar nekaj hiš, vendar so bile nekatere predrage, druge predaleč od mesta, tretje prestare in preslabe, ali pa nam enostavno niso bile všeč. Vseeno to ne kupuješ za nekaj let, pač pa za celo življenje in odločitev ni lahka.

Potem pa naenkrat telefon in sporočilo, da se prodaja ena hiša v Dolgi vasi, ki ni tako zelo velika, ne preveč stara, pa tudi predraga ne. Dobimo telefonsko številko in takoj v akcijo. Za ogled se dogovorimo že naslednji dan in oba z Natalijo sva na trnih. Ko bi bila le takšna kot si jo želiva. Težko zaspiva ob misli, mogoče pa bo.

23.09.2008 se dobimo kar pred hišo. Od prijatelja smo izvedeli točno kje se nahaja, tako da tukaj ni bilo nobenega problema. Prvi vtis mogoče ni dajal pretiranega upanja o uspešnem ogledu, ampak ni pa bilo tistega takojšnjega ne, kot pri nekaterih drugih hišah. Ogledamo si vse prostore in okolico, ter se dogovorimo, kolikšna naj bi bila končna cena. Takoj pove, da pod ceno 130.000€ ne gre, ker so že parcele na tej lokaciji zelo veliko vredne, tukaj pa dobiš še hišo zraven. Cena nama je kar odgovarjala, vendar ker sva imela v »paci« še eno popolnoma novo hišo, ki naj bi se prodajala, sva ga prosila, če lahko počaka do konca tedna, da mu sporočim kako smo se odločili. Strinjal se je da naju bo počakal do konca tedna. Je že res, da naju ta hiša ni tako prevzela, saj je tista, ki sva jo šla gledat v Rožno ulico kot iz pravljica in sva bila prepričana, da bo ta hiša najina, če jo bo le hotel prodati.

V soboto, 27.09.2008 sva oba z Natalijo najprej pomislila na ogled hiše, ki naju je čakal. Vendar sledilo je mučno čakanje na človeka, ki je moral priti iz Kranja. Njega pa od nikoder. Ko se popoldne končno pojavi, sva oba kar malo nervozna, kako bo in kakšno ceno nam bo postavil. Gospod nam je razkazal celo hišo in vrt, ki je moram reči zelo lep. Potem pa razočaranje. “Saj v bistvu sploh ne prodajam hiše.” reče in naju oba potolče do tal. Lepo se mu zahvaliva za njegov čas in se odpraviva proti avtu. Bila sva čisto tiho.

Kaj češ si mislim? Mogoče pa tista hiša v Dolgi vasi le ni tako slaba, da se je ob primernem denarnem vložku ne bi dalo urediti tako kot bi midva želela. Po tem, ko je Živa zaspala, Natalija predlaga, da se usedeva in malo premisliva, kako bi se dalo urediti hišo tako, da bi bila vsaj približno takšna kot si jo želiva. Takoj je bil na mizi list papirja in svinčnik je že letel po papirju. Po kakšni uri debatiranja, skiciranja in risanja idej, je prišel ven en “zmazek”, ki naj bi bil nekoč najina hiška. Vse sva še enkrat prerisala in z veseljem ugotovila, da če bi jo pa tako uredila, bi bilo pa super. Odločitev je padla. Dogovoriti se moramo le še o načinu plačila in stvar je za nas končana. V bistvu se pa šele začenja.

Zaenkrat lahko povem “le” toliko. Ko pa bo kaj več znanega, pa se zopet oglasim. Upam da čim prej.